Št. k. točk: 39 KT (prva varianta 38 KT, druga
varianta 37 KT; pred preureditvijo 26 oz. 31 KT/dve varianti/ + 1 neobvezna KT)
Vodnik: dva vodnika, enega je izdala
Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji (znotraj vodnika je tudi
dnevnik), drugega Mladinska knjiga (avtor Dario Cortese)
Oznaka: rdeč kolobar z rumeno piko + E 6
Preurejena: 1997
Zemljevidi: odvisno od posameznega območja, po katerem teče pot
Nakup dnevnika: Planinska trgovina, Turistična zveza Slovenije
Kakovost trase: pretežno po stezah, precej po cestah, asfalta bolj malo
Kakovost oznak: dobra z nekaj malih izjem (glej dodatek)
Dodatek:
Novoizdani vodnik z dnevnikom me je
vzpodbudil, da sem v poletnih mesecih leta 2004 prehodil v družbi s
planinskimi prijatelji Ciglarjevo pot od Drave do Jadrana E6 – SLO v
petih etapah, ki so skupaj trajale skupaj 13 dni. Sedaj lahko z
gotovostjo rečem, da Slovenija ni niti tako majhna dežela. Izbrali smo
varianto, ki vodi preko Turjaka, tako da nismo obiskali Želimlja in
Iške.
Kljub temu, da smo kakšen dan hodili
predolgo, smo bili navdušeni nad lepoto in zlasti raznolikostjo
pokrajine, preko katere nas je vodila pot. No, pač pa smo bili nemalo
razočarani nad opustelostjo poti. Tako smo na celotni poti naleteli na
samo enega pohodnika. Naša razočaranost je na srečo popolnoma splahnela,
saj smo na poti spoznali številne izredno prijazne in gostoljubne
domačine, ki tukaj živijo. Poleg popotnikov smo na poti včasih pogrešali
urejena počivališča, kot so bila pred dvajsetimi leti.
Ob vsem tem se popotnik vpraša, kaj
narediti, da bi pot resnično zaživela? Nov vodnik je najbrž premalo za
vzpodbudo. Sicer pa koliko ljudi ali planincev sploh ve za to pot? Pot
je potrebno najprej propagirati v vseh sredstvih informiranja. Pozvati
bi morali planinska in športna društva, da organizirajo pohode po njej.
Morda pa je pot prenaporna, zato bi jo kazalo razdeliti na več etap,
npr. 4 ali 5. Kdor bi prehodil posamezno etapo, bi že prijel nek
spominček - priznanje.
Planinski vestnik je v minulih letih
večkrat opisoval problematiko evropskih pešpoti. Nazadnje je vzpodbudne
besede o tej poti napisal Marjan Bradeško v februarski številki
Planinskega vestnika leta 2004 ob izidu novega vodnika. Vodnik v večjem
delu pohvali. Izreče samo eno opazko čez lektorico, češ da ni dobro
opravila dela. No, danes, ko sem prehodil pot z novim vodnikom v roki,
bi dodal še kakšno pripombo. Tako so skice poti za današnji čas
preskromne. Moteča je skica zadnjega dela poti, ki se popolna razlikuje
od ostalih. Nadalje pogrešam predlog izvedbe pohoda po poti z bolj
podrobnimi podatki o možnosti prenočevanja.
Pravzaprav namen mojega zapisa ni
kritika vodnika ampak želja pomagati poti željnim popotnikom, da bi
imeli čim manj težav z nastanitvijo in iskanjem poti ter dokazov zanjo
(žigov). Če želite prenočili v postelji, vam svetujem, da prej pokličete
po telefonu. Pot vodi večji del preko redko naseljene pokrajine, kjer
ni dosti gostišč, ki praviloma niso odprta vsak dan. Nekatera so zaprta
dalj časa zaradi dopustov prav v času, ki ga večina izbere za pohod.
Gostilne na Primorskem odpirajo zelo pozno, kar zna biti kdaj sila
neprijetno. Podobno velja za planinsko kočo na Slavniku, ki je zaprta
vsako poletje od 15. julija do 15. avgusta, sicer pa je odprta samo ob
vikendih. Takrat ne boste prišli niti do žigov, saj so le-ti praviloma v
gostiščih. Izjema je samo domačija Dolinar, kjer žig najdete v
skrinjici.
Moje pripombe sem združil v dva
razdelka: Problemi z žigi in Pomanjkljivosti pri oznakah na terenu in
zemljevidih. Prvi je namenjen tistim, ki si na vsak način želijo
spominček v obliki žiga, ostali pa naj ta razdelek raje preskočijo.
Drugi razdelek je bolj ali manj obvezen za vse pohodnike, saj si najbrž
nihče ne želi, da bi se izgubil na poti.
Problemi z žigi
• S Pohorja se pot spusti na
letališče Slovenj Gradec, kjer so v minulem letu zgradili nov hotel. Tam
o žigu za E6 ne vedo ničesar, kaj šele da bi ga imeli.
• Naslednja problem s kontrolno točko
smo doživeli v Mozirju. V novem dnevniku piše, da hranijo žig v
gostišču Gaj v Mozirju. Pivo, ki smo pili na senčnem vrtu, je postalo še
bolj grenko, ko so nam povedali, da žiga niso nikoli imeli. Ker smo v
Mozirju prekinili naš pohod, smo drugič slučajno izvedeli, da imajo novi
žig za E6 v penzionu Kozorog na Glavnem trgu.
• V vodniku piše, da v Grosuplju
dobijo pohodniki žig in se vpišejo v vpisno knjigo v Gostilni Vodičar na
Adamičevi ulici 30. To ni res, saj sva žig našla v gostilni Krpan
nedaleč stran.
• Na Mramorovem pri Lužarjih, kjer so
nam sosedje povedali, da je gospa Turk, pri kateri naj bi dobili žig
(tako je zapisano v vodniku), že deset let v domu ostarelih. Sosedje bi
ga bili pripravljeni prevzeti, tako so vsaj trdili, pa jim žiga še nihče
ni ponudil.
• V vodniku piše, da se žig in vpisna
knjiga nahajata v Turist hotelu v Starem trgu pri Ložu. Sam sem bil že
večkrat tam, pa še nisem slišal za kak hotel v tem kraju. Včasih so žig
imeli v gostišču Mlakar v Markovcu, mimo katerega smo šli tudi mi z
namenom, da bi se odžejali. Danes jim je ostala le še vpisna knjiga za
E6. Kje je žig ali kje bi moral biti, žal mi nismo ugotovili. Lahko pa v
Starem trgu odtisnete žig Poti kurirjev in vezistov v gostilni Papigal.
• V Ilirski Bistrici bi naj imeli žig
v hotelu Turist, ki pa že štiri leta sameva zaprt in zapuščen. Kdo ve,
kje je originalni žig, če sploh je. Mi smo odtisnili kar žig bližnje
okrepčevalnice Trnovo.
• Na Pregarjih se ustavimo pri hiši
št. 91, kjer domuje družina Kapelj. Prijazni gospodar nam pove, da žiga
niso nikoli prejeli, čeprav so jim ga obljubljali. Sicer pa je na
Pregarjih št. 36 možno dobiti žig Poti kurirjev in vezistov.
• V Dimnicah poleg vhoda v znamenito
podzemno kraško jamo sicer obstoja betonska omarica za električni
priključek, o žigu in vpisni knjigi, kot to piše v vodniku, ni ne duha
ne sluha.
• V vodniku je navedeno, da je žig v
gostilni Jakomin v Hrastovljah. Tam je samo gostilna Švab, ki pa je bila
v času našega obiska zaprta zaradi dopusta. Tako ne morem reči, da
imajo žig E6.
• V novem vodniku žal ni niti z
besedico omenjeno, kdo hrani žig v Kubedu. Mi smo se oglasili v gostilni
Jakomin, kjer so nama dali svoj žig, o žigu E6 pa ne vedo ničesar.
Pomanjkljivosti pri oznakah na terenu in zemljevidih
Pot je v splošnem dobro markirana.
Nekateri odseki spominjajo na markirano brezpotje, saj je očitno zelo
malo pohodnikov. Tako nam je gospa Silva Kraševec iz Sela pri Robu
povedala, da je v gozdarski koči na Mačkovcu za časa Jugoslavije vsako
leto prespalo kar precej pohodnikov. Letos pa je tam prenočilo pred nama
menda samo pet pohodnikov.
Ob poti so nameščene številne stare
plastične table (novih žal ni), ki opisujejo staro opuščeno traso E6, ki
se je končala na Hrvaškem, in povrhu še nosijo oznako države, ki je
vsaj pri nas ni več skoraj štirinajst let.
Popotniku, ki ne pozna trase, so
priložene skice poti v vodniku dosti premalo, saj na njej manjkajo
kraji, ki niso neposredno ob poti. Te pa včasih potrebuješ, če nočeš
prespati pod milim nebom. V vodniku je na srečo seznam zemljevidov
Planinske zveze Slovenije, ki pokrijejo skoraj celotno pot, in morebitni
popotnik jih mora obvezno nabaviti.
Prilagam seznam pomanjkljivosti pri
oznakah na terenu in zemljevidih. Zavedam se, da so te težave tudi
subjektivne narave. Prepričan pa sem, da jih bo imel povprečen pohodnik
še več, saj sem traso od letališča Slovenj Gradec do Turjaka večji del
že poznal, ker sem na tem področju obhodil prav vse transverzale, ki jih
ni malo. Odkrite pomanjkljivosti so naslednje:
• Na zemljevidu Pohorja 1:50.000 je
napačno vrisana pot čez Kopnikov vrh. E6 poteka po vzhodnem pobočju vrha
in ne gre čez vrh in je dobro označena.
• Zelo slabe so oznake v območju Lebenic in Hribov nad Trojanami. Tam je obvezna uporaba specijalke.
• Pri odcepu za Mali Vrh pri
Trebeljevem nas zmotijo stare markacije, ki speljejo E6 takoj na cesto
(manjka nova markacija za E6, ki se do ceste pokriva z Badjurovo potjo
in Potjo kurirjev in vezistov).
• Na zemljevidu Ljubljana - okolica
je E6 napačno vrisana, ko gre skozi Sp. Slivnico na jug namesto proti
vzhodu. Stare markacije še vodijo mimo Kepeta, novejše pa ga obidejo
južno.
• Na zemljevidu Snežnik je napačno
vrisana pot od Granjevca proti Osredku. Prava pot gre čez gozd, na
zemljevidu pa po cesti naokoli skoraj do Roba.
• Manjka markacija na križišču štirih
cest nad vasjo Mački (na zemljevidu Snežnik so vrisane samo tri ceste,
tista, ki gre v smeri SZ pa ni vrisana).
• V Loški dolini je na zemljevidu
Snežnik napačno vrisana pot pred vasjo Šmarata. Ta sploh ne gre skozi
vas, ampak zahodno od nje. Pot pelje mimo cerkve sv. Marjete.
• Nad gradom Snežnik se pot vzpenja v širokih okljunkih, na zemljevidu Snežnik pa je vrisana kar direktno navzgor.
• Na cesti, ki se vzpenja vzhodno od
hriba Ahac (pred Ilirsko Bistrico) ni niti ene markacije. Manjka tudi
markacija na glavni cesti, ki bi potnika usmerila k Črnim njivam (tam so
samo table za odlagališče odpadkov).
• Najslabše je pot markirana od
Podgorja preko Podpeči v Hrastovlje. Tam markacij praktično ni. O tem že
piše Franci Erzin v Planinskem vestinu na strani 338-339 leta 1998.
Problem je še večji, ker na zemljevidu Slovenska Istra, Čičarija, Brkini
in Kras sploh ni vrisana E6.
• Markacije so redke tudi od Sv.
Antona do Šmarij. Sama sreča je, da se je tu lahko orientirati, ker se
enostavno držimo samo slemenske ceste.
• Markacije se iznenada zelo
popravijo, ko popotnik prispe do Gažona. Le-te so dobre vse do točke, ko
zagledate Zdravilišče Krka v Strunjanu, ko iznenada izginejo, kot da bi
se sramovale mondenega turističnega centra.
Odločite se in pojdite na pot. Ne bo
vam žal. Ta zapis pa vzemite kot dobronamerno dopolnilo k novemu
popotnemu vodniku. In srečno! |