Slovenska planinska pot

S Slovensko planinsko potjo začenemo v Spodnjem Radvanju (Maribor), od koder se vzpnemo na Pohorje. Nato se spustimo proti zahodu do Slovenj Gradca, nakar sledi vzpon na koroški osamelec Uršljo goro, kateri sledita Smrekovec in Raduha. Mimo najviše ležeče kmetije na Slovenskem, kmetije Bukovnik (1327 m), se spustimo v Zgornjo Savinjsko dolino ter nadaljujemo proti Ojstrici skozi Robanov kot. Nato pa pot nadaljujemo pod Planjavo  ter se preko Kamniškega sedla spustimo v slikovito krnico Okrešelj. Od tam se podamo na zahod vse do Kranjske koče na Ledinah, nato pa sledi vzpon na Koroško Rinko (Križ) in Skuto. Očaka Kamniško-Savinjskih Alp dosežemo preko Kokrskega sedla, Grintovcu (2558 m) pa nato sledi še vzpon na Jezersko Kočno ter spust proti Češki koči. Od tam se odpravimo proti Kališču in naprej na Storžič in na Kriško goro. Nato stopimo na teme Dobrče ter kasneje tudi na sosednjo Begunjščico. Stolu (2236 m), najvišjem vrhu Karavank, sledi Golicae, pod katero so obsežni travniki z znamenito narciso. Ko se spustimo v dolino, pridemo na Dovje (704 m), V Mojstrani si ogledamo Slovenski planinski muzej, nato pa se po poti skozi dolino Vrata in mimo slapa Peričnik povzpnemo do vznožja znamenite in mogočne Stene (Triglavske severne stene). Na vrh slovenskega očaka se lahko vzpnemo mimo Kredarice (2515 m) z našo najvišjo kočo, lahko pa izberemo tudi Dom Planika ali Kočo na Doliču. Sledi sestop do prvih visokogorskih jezer na naši poti ter k Pogačnikovemu domu na Kriških podih. Vršič, gorski prelaz med Gorenjsko in Primorsko, se lahko pohvali s kar tremi planinskimi kočami (Poštarski dom, Tičarjev dom, Erjavčeva koča). Pot na Jalovec (2645 m), po mnenju številnih našo najlepšo goro, katere podoba je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije, je sprva lahka, v zadnjem delu pa izjemno težka. Z njega se mimo Zavetišča pod Špičkom spustimo k izviru Soče, nato pa stopimo Zasavski koči na Prehodavcih in Koči pri Triglavskih jezerih na proti. Sledi vzpon proti Krnu, kjer tik pod nejgovim vrhom v dnevnik odtzisnemo žig Gomiščkovega zavetišča na Krnu. Zapustimo zadnji dvotisočak na naši poti in se odpravimo na vrhove Peči oz. Spodnjih bohinjskih gora, kjer zapustimo alpska pobočja ter stopimo na strmine predalpskih hribovij.

Po vzponu na Porezen sledi sestop do Bolnice Franja. Po njej spoznamo še poti, ki vodijo mimo Ermanovca čez Bevkov vrh, Sivko do Koče na Hleviški planini. Tu zapustimo Idrijsko hribovje in stopimo v divji Trnovski gozd ter na njegov najvišji Mali Golak, kateremu sledi počitek v Koči Andreja Bavčerja na Čavnu. Sledi hrbet Nanosa. Na drugi strani primorske avtoceste obiščemo še Vremščico in se spustimo v podzemlje svetovno znamenitih Škocjanskih jam. Ko zopet ugledamo sonce sledi vzpon k zadnji koči na naši poti proti morju – Tumovi koči na Slavniku. Vonj Jadrana je vedno močnejši, dosežemo ga, ko knjižico dopolnimo še z žigi Socerba, Tinjana, Ankarana in poslednjega Debelega Rtiča.

Daljši in natančnejši opis si lahko preberete na spletni strani www.slovenska-planinska-pot.si.